Krušnih zakladov naše dežele in mojstrovin praznične peke ne bi bilo brez rodovitne domače grude. Brez zdravih žitnih semen in delovnih rok.
Praznični ali vsakdanji. Kruh, hlebec, štruca, pogača, presnec, vrtanj, tičica, perec, poprtnik, župnek, mižik, vahtič, pletenica. Črni, beli, rženi, ovseni, polnozrnati, ajdov, pirin, ječmenov, prosen, koruzni, soržični. Pa pisani, mlečni, krompirjev, fižolov in tak z ocvirki, orehi, suhim sadjem, bučnicami. S preprosto grafiko smo želeli na fine lanene vrečke za kruh in naše imenitne predpasnike s sitom odtisniti hrustljavo skorjo sveže pečenega hlebca. Želeli smo pričarati vonj po krušni peči in obet mehke puhaste sredice.
“V stari Ljubljani so morali peki
peči tak kruh, ki hrusta in je po meri
za vsaka usta.”niko grafenauer
