OLJČNA VEJICA

JE KOT NIT, KI POVEZUJE ZEMLJO Z ROKAMI

V tem vzorcu ne iščemo le estetike, temveč zgodbo, ki je zapisana v gubah časa in brazdah dlani! Oljčna vejica je v mediteranu večna vez med človekom, krajino in mirom.

Avtohtone sorte oljk Slovenske Istre nosijo fina imena: Istrska belica, Črnica, Buga, Drobnica, Mata in Štorta. Mi pa smo namesto bleščečega oljčnega ploda v samo srce oljčne vejice vtisnili prstne odtise. Ta drobna, a mogočna sled je poklon težkemu delu istrskega človeka – tistemu, ki je s potrpežljivostjo premikal težko kamenje, da je s hvaležnostjo lahko božal rdeča rodovitna tla. Je dokaz, da se plemenitost oljke ne skriva le v njenem olju, temveč v rokah, ki jo negujejo.

Okoli te osrednje vezi med zemljo in rokami se kot nežen spomin vijejo vezenine s peč, rokavcev in kamižotov – delov tradicionalne noše iz Slovenske Istre. Strokovna literatura ji pravi tudi »škedenjska noša«. Razumevanje simbolike belih vezenin razkrije več kot samo okras na obleki. Naglavne peče so beli ščit ženskega ponosa, ki so v vročih poletjih varovale obraz in v hladnih jutrih grele misli. Te niti, nekoč skrbno vezene pod sojem sveč, se zdaj vpletajo v moderen grafični jezik in oživljajo mehkobo dediščine naših prednikov. Prstni odtis je avtogram truda in skrbi za rodovitno zemljo (kako pomenljiv je slovenski izraz prst, za tla, zemljo) ter poklon žuljavim, ponosnim rokam, ki stoletja varujejo istrsko krajino. To ni le potisk. Je poklon tistemu, kar smo bili, da bi s ponosom nosili to, kar smo danes. Je poklon ljubezni do domačih krajev in ljudi!

Istrska legenda pripoveduje, da so se nekega dne zbrala vsa drevesa, da bi določila svojega kralja. Vsa so se strinjala, da izberejo oljko, vendar oljka te časti ni sprejela.

Odgovorila je: “Moje poslanstvo je preveč pomembno za človeštvo, da bi izgubljala čas s kraljevanjem.” (Društvo oljkarjev Slovenske Istre)